SVETOVANJE IN POMOČ UČENCEM

SVETOVANJE IN POMOČ UČENCEM -

MISELNI VZOREC

MISELNI_VZOREC_DARJA_1024x734Gotovo se vam je že zgodilo, da ste se na izpitu ali pri testu natančno vedeli, kje je določen podatek zapisan v zvezku ali knjigi, pa vendar ga nikakor niste mogli priklicati v spomin. Razlog je v tem, da naši možgani, v nasprotju z računalnikom, ne delujejo linearno. Informacij ne sprejemajo in se jih ne spominjajo v linearnem zaporedju, v kakršnem teče govorjena ali pisana beseda. Podatke sprejemajo povezovalno in jih hkrati razvrščajo, presojajo in usklajujejo ter si jih zapomnijo v skupinah po 7±2 informaciji. Linearni zapiski so lahko zelo uporabni za posredovanje misli drug drugemu, za sam postopek pomnjenja in spominja pa niso prav nič primerni.

Tako kot delujejo naši možgani in naravni procesi pomnjenja, so organizirani tudi zapiski v obliki miselnega vzorca.

Miselni vzorci so grafična predstavitev misli, idej, čustev, informacij…, ki ustvarjajo nove misli, ideje, čustva, informacije. So nekakšna mreža asociacij, ki nudi nudi močno oporo učenju. Že med ustvarjanjem posamezne mape si lahko zapomnimo do 70% informacij. Tako postane mapa odlično sredstvo za povzemanje vsebine knjige, lekcije ali govora. Uporabljamo pa jih jih lahko tudi za načrtovanje, postavljanje ciljev, opisovanje, izdelavo zapiskov, ponavljanje, poročanje, ustvarjanje povezav med različnimi temami…

Tehnika izdelave miselnih vzorcev temelji na neizmerni sposobnosti možganov, da se učijo in obdelujejo informacije s pomočjo asociacij. Povezuje desno polovico možganov, ki informacije obdeluje globalno, ustvarjalno, intuitivno, slikovno, z logično in racionalno levo polovico. S črkami, izraznimi slikami, raznimi barvami in simboli izzove sinergično delovanje obeh hemisfer. 

Miselni vzorci imajo strukturo žarkov. Tako kot žarki izhajajo iz nekega središča in se gibljejo in širijo v različne smeri, tudi naravni procesi mišljenja izhajajo iz določene točke ali se z njo povezujejo. Glavno misel, temo zapišemo in narišemo v sredino lista. Ostale misli in podrobnosti izrazimo s ključnimi besedami in barvnimi slikami ter jih povežemo z glavno mislijo. Vsaka beseda ali slika je možno središče novega miselnega vzorca.

Linearna predstavitev (na primer naštevanje po alinejah) ima statično strukturo. Ima svoj začetek in svoj konec. Preprečuje možganom ustvarjanje asociacij in s tem pomnenje. Zavira ustvarjalnost. Miselni vzorec pa, nasprotno, v svoji dinamični zgradbi predvideva začetek, ali še bolje center, ne pa tudi konca. Tako do popolnosti podpira proces ustvarjanja idej, čustev in  zaznav. Vzbuja radovednost, vprašanja in željo po poglabljanju in ustvarjanju novih zanimivih povezav.

Vir:http://deepblue.uni-mb.si/lukoper/spretnosti_ucenja/zakaj_miselni_vzorci.html

UČNE STRATEGIJE IN STILI

učenje6.jpgKombinacija in zaporedje posameznih učnih aktivnosti, ki jih izvajamo kadar se učimo, je odvisna od cilja, namena in predmeta učenja. Zaporedje vseh aktivnosti od začetka do končnega cilja pri učenju imenujemo učna strategija. Učna strategija je odvisna od vrste različnih dejavnikov in se od posameznika do posameznika nekoliko razlikuje. Glede na to, kakšne strategije nekdo uporablja, da se najlažje in najbolje nauči nekaj novega, govorimo o različnih učnih stilih. Raziskovalci učenja se večinoma strinjajo, da obstajata dva glavna dejavnika, ki vplivata na individualen stil učenja:


Kateri spoznavni kanal je pri posamezniku najbolj razvit? Vizualni, slušni ali kinestetični?
Kako posameznik informacije obdeluje in vrednoti oz. katera hemisfera pri tem prevladuje?


Posameznikov učni stil je torej kombinacija zaznavanja, obdelovanja in vrednotenja informacij ter izkušenj. Če primerjamo sebe z drugimi učečimi, bomo zlahka zaznali razlike v stilih učenja. Nekateri se najlažje učijo, če berejo iz knjige, drugi s poslušanjem razlage, spet tretji iz slikovne predstavitve in četrti iz praktične aktivnosti. Nekateri se najraje učijo sami, medtem ko drugi snov dodobra razumejo in osvojijo šele, ko so o tem intenzivno razpravljali z drugimi. Nekaterim je dovolj, da preučijo posamezne primere in si na podlagi ugotovitev zlahka predstavljajo celoto, spet drugi morajo najprej spoznati celotno sliko, v katero nato vmeščajo posamezne dele. Eni razmišljajo logično korak za korakom, drugi se lotevajo reševanja problemov s hitrimi, bolj intuitivnimi odločitvami za rešitev. Še posebej za mlajše generacije je očitno, da se reševanja nalog lotevajo bolj intuitivno, po sistemu iskanja ustreznih rešitev “prav-narobe”.
Da bi se lahko učili hitro, učinkovito in lahkotno, je nujno dobro spoznati sebe, svoja že izoblikovana učna nagnjenja. Razviti je potrebno osebni stil učenja, ki bo kar najbolj upošteval naše individualne posebnosti in hkrati vključeval aktivne metode, ki podpirajo naraven način učenja.

Vir:http://deepblue.uni-mb.si/lukoper/spretnosti_ucenja/une_strategije_in_stili.html

MOTNJE POZORNOSTI

Girl_Leaving_School_clipart_imageIzraz motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ali brez hiperaktivnosti) se uporablja za označevanje skupine motenj z naslednjimi značilnostmi: zgodnji nastanek (navadno v prvih petih letih življenja), pomanjkanje vztrajnosti pri dejavnostih, ki zahtevajo kognitivno zavzetost in težnja k prehajanju od ene dejavnosti k drugi, ne da bi bila katera koli od teh dejavnosti dokončana, skupaj z dezorganizirano, slabo usmerjeno in pretirano dejavnostjo.

Vzroki motenj so v nevrokemičnih posebnostih (zlasti v delovanju nevrotransmiterjev), ki vplivajo na delovanje izvršilnih funkcij in povzročajo pretirano, brezciljno dejavnost (hiperaktivnost), odkrenljivo pozornost ali impulzivnost. Težave so lahko zelo raznovrstne, odvisno od prisotnosti ali različnih kombinacij značilnih simptomov (hiperaktivnost, odkrenljiva pozornost, impulzivnost) in vzajemnega delovanja različnih bioloških in psihosocialnih dejavnikov (težave v okolju lahko vzdržujejo ali zaostrujejo moteče in neučinkovito vedenje otrok z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez hiperaktivnosti).

učenci z motnjo pozornosti niso vedno tudi hiperaktivni. Učenci z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez hiperaktivnosti imajo pogosto, ne pa vedno tudi specifične učne težave. Hiperaktivni (impulzivni) otroci zahtevajo, da se jim takoj posveti pozornost, prekinjajo pogovore in dejavnosti drugih, težko čakajo, da pridejo na vrsto, ne razmislijo, preden kaj rečejo ali naredijo, slabo predvidijo posledice svojih dejanj, zelo hitri so pri reševanju nalog, ne kontrolirajo svojih izdelkov ipd. So učno manj uspešni in imajo slabo samopodobo.

Slabša pozornost ima največji vpliv na težave pri:

–         poslušanju in pomnjenju informacij;

–         zadrževanju in usmerjanju pozornosti (osredotočenost, vztrajanje);

–         dokončanju nalog;

–         prehajanju (npr. z ene na drugo temo, dejavnost, nalogo);

–         organizaciji informacij, dejavnosti, nalog;

–         izpolnjevanju zadolžitev (npr. izgubljanje stvari, pozabljanje nalog).

Hiperaktivnost se najbolj značilno kaže v:

–         gibalnem nemiru (npr. presedanju, »igračkanju«, sprehajanju med poukom);

–         pretiranemu gibanju (npr. prekomernem tekanju);

–         stalnem, nezaustavljivem govorjenju.

Nekaj vaj za boljšo pozornost in koncentracijo.

Vir:http://www2.arnes.si/~oslj8t1s/upp/motpozhip.htm

UČENJE UČENJA

ucenjePomembno je, da se otrok nauči samostojno učiti in da prevzame odgovornost za lastno učenje.

Učenje je lahko tudi prijetno in včasih tudi zabavno. Če je otrok pri učenju uspešen, raje obiskuje pouk in je bolj zadovoljen sam s sabo.

Vsi učitelji naše šole menimo, da je učenje učenja zelo pomembno, zato smo temu namenili posebno pozornost. Naše učence – vaše otroke – navajamo na samostojno učenje, jih učimo tehnik in metod dela, jim svetujemo, kako naj si organizirajo šolsko delo doma, pomagamo jim ugotoviti, kateri učni stil so in kaj je za tak stil značilno. Šolski predmeti se med seboj precej razlikujejo. Pri posameznih predmetih učitelji učencem predstavimo način dela tega predmeta in jih skozi celo šolsko leto preko dejavnosti, izvedenih pri pouku, navajamo na učenje.

Glavnina samostojnega učenja učencev je vezana na domače delo. Učenje naj bi sčasoma postala odgovornost otrok. Preden nam to uspe doseči, je potrebno veliko energije in dela staršev. Vendar pa: takšno delo se gotovo obrestuje. Pomembno je, da začnete otroke dovolj zgodaj navajati na učenje, jih pri tem spodbujate, kontrolirate in jih ne podcenjujete: ne bodite zadovoljni s površnim, na hitro narejenim izdelkom.  

Prej kot učence navadite na samostojno učenje, prej kot jim privzgojite odgovornost, prej boste videli učinek vašega dela. Več si lahko preberete tukaj.

Vir:
http://www.os-brinje.si/index.php/ucenje-ucenja
http://www.os-brinje.si/images/stories/Matematika/Ucim_se_uciti.pdf

POMOČ UČENCEM

image017Učna pomoč je namenjena tistim učencem, ki težje sledijo učnim vsebinam pri pouku in poleg rednega pouka potrebujejo dopolnilno razlago snovi in bolj intenzivno pomoč učitelja. Z drugačnim načinom dela (individualni oz. skupinski pristop) učenci lažje usvojijo minimalne in temeljne učne cilje. 

Načrtuje in izvaja se v okviru razpoložljivih ur, ki šoli pripadajo za delo z učenci s težavami, kot tudi za delo z nadarjenimi učenci, ki so razdeljene na osnovi ugotovljenih potreb po tovrstnem delu.

Dodatna strokovna pomoč je individualna oblika pomoči, ki omogoča učencu oseben in prilagojen pristop in mu olajša šolsko delo.

Do dodatne strokovne pomoči (nadalje DSP) so upravičeni učenci, za katere Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na podlagi Zahtevka za usmerjanje, ki ga podajo starši učenca, ugotovi, da otrok potrebuje pomoč in mu določi število ur DSP na teden.  Za vsakega usmerjenega učenca napišemo individualiziran program, prilagojen samo njegovim potrebam, ure pa izvajajo tako učitelji pri posameznih predmetih kot tudi socialna pedagoginja, ki poleg šolske snovi učence uči tehnik učenja, organizacije svojega dela, razvijanja pozornosti in koncentracije, tehnik samoobvladovanja ipd.

DSP najpogosteje poteka izven razreda, zato se lahko oblika dela dobro prilagodi potrebam posameznega učenca. Prav tako pa se praviloma izvaja v času pouka, tako da učenec ni dodatno obremenjen. Poleg ur ima učenec  tudi prilagoditve na različnih ravneh šolskega dela: pri preverjanju in ocenjevanju znanja, prostorske in organizacijske prilagoditve, prilagoditve pri poučevanju, didaktičnih pripomočkih ipd.